UREDITEV POKOPALIŠČA V ŠEMBIJAH

Lokacija: Šembije

Projektna skupina: Leon Belušič u.d.i.a., Ana Pungartnik u.d.i.a., Maša Mavrič u.d.i.a., Nina Herič štud.arh.

Sodelavci: Ines Hidič štud.arh., Jaša

Belušič štud.arh.

Leto projekta: 2009

Leto izvedbe: 2010-2017

Fotografije: Miran Kambič, Viktor Žigon, Leon Belušič

Prisluškovanje in elementarnost

Najbolj uspela arhitekturna dela so običajno tista, ki nas prepričujejo, da so tam in takšna, kot so, že od nekdaj. Nekaj takega je uspelo arhitektu Leonu Belušiču pri oblikovanju in umestitvi poslovilne vežice ter ureditvi pokopališča pri Šembijah.

Standardnega motiva poslovilne vežice se v Šembijah loteva z izrazitim prisluškovanjem.

Prisluškuje atmosferi kraja, prisluškuje značilni atmosferi toposa, sledi potezam obstoječega pokopališča in postavi novo preprosto prostorsko kompozicijo ter ob tem ustvari ambient preprosti a nič manj globoki simboliki poti slovesa.

Pot slovesa tu opredeljujejo jasne sekvence: najprej se prihajajočemu približuje zadržana horizontalna silhueta pokopališkega kompleksa z rahlo izstopajočem kubusom poslovilnega objekta. Z njegovo postavitvijo ob sam prelom kraškega roba arhitekt najprej oblikuje potreben večji odprt prostor, trg ki se navezuje tudi na ogrado grobnih polj. Od tu se os prihoda izkoriščajoč padec terena rahlo spusti v intimnejši a zavetni mali del trga neposredno ob objektu. Kompozicija samega objekta, tudi v tlorisu preprost podolgovat pravokotnik, v malem merilu povzame atmosfero širšega odprtega prostora. Mali predprostor, ki se v vsej svoji dimenziji odpira proti trgu, vodi na vsako stran v skromni poslovilni vežici, kapeli, v isti dimenziji pa se odpira tudi naprej, v sicer tlorisno mali odprt prostor, ki pa se dramatično odpira v prelepo veduto s preloma kraškega roba. Ta prostor je proti robu omejen s klasično zidano ograjo, ki se v sami osi pristopa preoblikuje v stilizirano menso: izoblikovan je prostor za oddih, za kontemplacijo po intenzivnem čustvovanju. S svojo neverjetno prostorsko dimenzijo kompozicije naravnega in ustvarjenega vsebuje kar nekakšno vedrino!

Vsebinsko bogato prostorsko kompozicijo oblikujejo elementarni, resnično preprosti in zadržani arhitekturni elementi, v značaju in materialu povzeti po prostoru v neposredni okolici: kamniti zid, plitvi naklon strehe je krit s korci. Zid je zid, streha je streha - tu se arhitekt izogiba danes modnemu poenotenju materialov za vse vrste konstrukcij oziroma arhitekturnih elementov. Kljub preprostosti samih poslovilnih prostorov – kapel – arhitekt ne pozabi na oblikovanje prostora s subtilnim usmerjanjem (dnevne) svetlobe.

Zunanji tlak je peščen (zvok hoje po pesku je vedno spremljajoči del poslovilnega obreda…).

Tako kot prostorska ureditev in arhitektura so tudi stavbno pohištvo in elementi notranje opreme preprosti, očiščeni; izražajo najnujnejše: leseni, konstrukcijski in drugi funkcionalni elementi so vidni, postanejo del arhitekturne govorice. Ta misel je navzoča tudi pri posegih v ureditvi samega pokopališča. V vsem tem vidim željo po nadaljevanju odlik ljubljanske arhitekturne šole, kar v zadnjem času ni posebno pogosto.

Kompleks ureditve pokopališča v Šembijah vsekakor predstavlja zrelo arhitekturno delo, ki kljub skromnemu obsegu in zadržanemu oblikovnemu repertoarju nudi veliko bogastvo doživetij.