PARAVANI V NARAVNEM VHODU POSTONJSKE JAME

Prostor tišine

Najpomembnejše slušno doživetje, ki ga ustvari arhitektura, je spokojnost. Arhitektura kaže gradbeno dramo, utišano snov, prostor in svetlobo. Arhitektura je , konec koncev, okamenela tišina. Ko poneha gradbeni vrvež in zamrejo kriki delavcev, stavba postane muzej čakajoče, potrpežljive tišine. V egipčanskih templjih srečamo tišino, ki je obdajala faraone, v tišini gotske katedrale se spomnimo zadnje zamirajoče note gregorijanskega korala in s sten Panteona je pravkar izzvenel odmev rimskih korakov. Stare hiše nas ponesejo nazaj v počasni čas in v tišino preteklosti. Tišina arhitekture je dojemljiva, spominjajoča se tišina. Močno arhitekturno doživetje docela utiša zunanji hrup; usmeri nam pozornost na naše doživljanje in nas, tako kakor sleherna umetnost, opozori na našo temeljno osamljenost.

/ Juhani Pallasmaa: Oči kože- Arhitektura in čuti/

Nov poseg Biroja 3b Arhitekti je naravni vhod postavil na pediestal, skalnato odprtino pa oplemenitil z razkošno barvo in dal vhodu v jamo novo vrednost. Naravni vhod v podzemlje postojnske jame nas vabi v tišino preteklosti, v zgodbo prareke in odkritju novega sveta. Omogoča nam videti in razumeti minevanje zgodovine. Materija, prostor in čas se zlijejo v eno samo prvinsko doživetje« nove lepote«.

Intervencija je del širšega projekta Ureditve promenade v parku Postojnska jama, ki se izteče pred Jamskih dvorcem. Piazza pred dvorcem se nadaljuje v piazetto, ki je obenem tudi naravni vhod v jamo. Tema velikega in malega trga, metafora na Piazzo in Piazzeto san Marco v Benetkah, preigrava podobnosti in razlike teh dveh prostov. Prvi je formalen, javen in odprt, slednji pa je polformalen, skrit in izdolben v živo skalo.  Je hkrati bolj temačen in skrivnosten  – je pravhod reke, ki ga je izoblikovala pred milioni let.

Silhueta naravnega vhoda je služila kot izhodišče pri oblikovanju. Paravani v zlati barvi plemenito zaključijo organsko potezo silhuete in spremenijo zaznavnost vstopnega prostora. Izbira materiala, ki je bogat in veličasten, je bila edina možna, saj le ta poudari grobost in mogočnost skalnatega pravhoda. Živ in neobdelan kamen, ki ga je oblikovala narava, tvori močno nasprotje s prestižnim in docela premišljenim zlatim elementom, ki ga je oblikoval človek. A vendar oba elementa stopata z roko v roki, in obiskovalec ve, da vstopa v poseben prostor. Abstrakcijo tu ne gre razumeti kot historičen imperativ, temveč kot diagram možnega. Horizontalna poteza postane edini artefakt znotraj naravnega vhoda. Kontrast med abstrakcijo in kamnito strukturo , kjer tanka zlata linija vodi pot v neskončen paradiž.  

Z zlatimi paravani je prostor svetlejši in mehkejši, najbolj pa je slikovit ob jutranji zarji in v večernem soju. Zlata je barva uspeha, dosežkov in zmagoslavja, barva bogastva in statusa. Paravani so narejeni iz medeninaste konkavno ukrivljene plošče, ki je tolčena, kot produkt ročne spretnosti. Ob frontalnem pogledu deluje grobo, ob hoji in igri svetlobe pa spominja na brokatno zaveso, ki se dotika tal. Na obiskovalca deluje pomirjajoče in ga navdaja s spoštovanjem do jame in narave. Paravani so različnih širin in višin, ki so med seboj speti z medeninastimi sponkami. Krasi jih izrezan napis v z rekom odkritelja Luke Čeča v različnih jezikih, ki ga je izrekel, ko je leta 1818 odkril Postojnsko jamo: Tu je nov svet – tu je paradiž!