NATEČAJ OŠPP POSTOJNA

"Želim si sveta, ki na invalidnost, duševno ali fizično, ne gleda kot na oviro, temveč kot na edinstvene lastnosti, ki jih je mogoče obravnavati kot močno bogastvo, če jim damo prave priložnosti." – Oliver Sacks
 

Vedenje in dejanja ljudi do sočloveka dokazujejo nivo zrelosti družbe. A zgolj ozaveščanje o inkluzivni strpnosti samo z besedičenjem o spoštovanju ne zadostuje. Strpnost in vključevanje je treba preprosto živeti. Doraslost neke sodobne skupnosti se namreč nedvomno odraža ne samo v vsakdanjem življenju skozi naše obnašanje in početja v skladu z osnovnimi človekovimi vrednotami, ki pa v današnji (vedno bolj odtujeni digitalizirani družbi) precej očitno usihajo. Moč je namreč opažati, da medčloveški odnosi v družbi mestoma pešajo ne samo v splošnem, ampak celo tudi do tistih najranljivejših skupin ljudi, ki se zaradi duševnih ali fizičnih posebnosti razlikujejo od ustaljenih socialnih človekovih vzorcev. Ti vzorci pa žal v svetu občutno postajajo naravnani vedno bolj egoistični in orientirani dobičkonosno.
 

Tendence neke skupnosti in njena moralna dozorelost se odsevajo v interakcijah ljudi, ki pa jih med drugimi pričevalci najbolj iskreno materializira grajeni prostor nekega miljeja. Prav arhitektura - ki se skozi globoke premisleke ustvarjalcev in strokovnjakov trudi reševati socialna vprašanja družbe z vzpostavljanjem humanih življenjskih in dostojnih bivanjskih pogojev - nedvomno izrazito sooblikuje človekove veščine vzajemnosti, njegovo počutje in čustva, ter s tem njegova dejanja. Takšna arhitektura je vsekakor tudi tista, ki poleg primarnega domačega okolja izobražuje in tako močno zaznamuje podmladek družbe. Šole in vrtci so tako temeljni v definiranju vizije prihodnosti neke skupnosti, saj ravno zgradbe teh funkcij in njihovi ambienti bistveno vplivajo na razvoj in formiranje pristnih medčloveških odnosov od malih nog.

Še bolj poglobljeni razmisleki so zato nedvomno nujno potrebni ob snovanju specializiranih izobraževalnih ustanov namenjenim otrokom s posebnimi potrebami, ki pa se jim zadnja tri desetletja v Sloveniji nismo prav posebej veliko posvečali. Problemi zagotavljanja kapacitet za potrebe njihovega izobraževanja so se namreč najpogosteje reševali zgolj parcialno in pavšalno v improviziranih oblikah kot dodatni prilagojeni učni programi, umeščeni v obstoječe osnovne šolo ali njihove improvizirane prizidke.

Predlagan koncept zasnove postojnske šole posledično ne izhaja le iz ustaljenih principov projektiranja, ki se držijo zgolj pravilne shematične organizacijske razporeditve specifičnih izobraževalnih programov in funkcij, ki so ključni za njeno delovanje. Skozi snovanje predložene šole nas je namreč prvenstveno vodila misel, da z različnimi humanimi merili in ambientalnimi vrednostmi, uporabo naravnih materialov, oblikovanjem svetlobe in stika z okoliško naravo, to stavbo skrojimo kot unikatno in vključujočo skupnost za njene uporabnike. Ta ni zgolj institucija, ampak je hiša, ki je oblikovana kot njihov dom in zavetje, kjer se bodo počutili varne, sprejete in subtilno nagovorjene na nešteto možnosti odkrivanja novih svetov, znanj in zanimanj.

Srce hiše tako postane v postojnski zeleni klin vpet javni vstopni trg, ki kontinuirano steče v zračno avlo z garderobami, osrednjim šolskim stopniščem in jedilnico. S tega “skupnega dvorišča”, prostora ki sprejema učence in kjer se dogajajo naključne interakcije ob prihodu, peljejo poti v dvorano in ulici v zalomljeni učni lameli z učilnicami. Slednji spremlja niz hitro dostopnih in priročnih servisnih prostorov, toalet in vertikalnih komunikacij. Ti ulici nista le konvencionalen in prostran dolg šolski hodnik - tako v pritličju kot tudi v nadstopju so z vstavki posameznih kabinetov, ter specializiranih sob namenoma ustvarjene razgibane razširitve, nekakšni mikro ambienti, ki so posvečeni tudi delu zunaj učilnic. Ambienti postanejo orientacijsko vodilo, saj kakor domače piacete toplo sprejemajo učence v njihovo bolj intimno matično skupnost - učilnico, ki se s pogledi odpirajo na senzorične vrtove in park, ter tako brišejo fizično mejo med naravo v zunanjosti in notranjimi prostori.

Celoten korpus šole je tako namenoma vstavljen v obstoječo topografijo parcele. S tem pa je doseženo, da objekt sicer velikih dimenzij in kapacitete deluje manj vsiljivo, učencem in učenkam pa posledično bolj domače, k čemur dodatno pripomore tudi naravna materialnost objekta.